Pred izdajo prvega planinskega vodnika v slovenščini so seveda morali biti izpolnjeni določeni pogoji, ki jih do tedaj ni bilo. Mislim predvsem na dovolj velik trg, ki bi kupoval tovrstno literaturo, da bi si jo založniku sploh splačalo izdajati. V prvih letih po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva (SPD) namreč ta pogoj še zdaleč ni bil izpolnjen. SPD je v prvih letih štel le nekaj sto članov, njegovo poslanstvo pa je bilo tedaj bolj kot v razmah planinstva usmerjeno v ohranjanje »slovenskega lica« naših gora, ki so jih skušale tedanje nemške sekcije ponemčiti. Zato je v času do prve svetovne vojne v smislu potrebe po planinski literaturi v dobršni meri zadovoljil kar Planinski vestnik, ki je objavljal opise planinskih tur, kot so jih doživeli in opisali posamezniki. Kar seveda ni bilo vedno uporabno, saj imajo ljudje različno razvit smisel za opisovanje ...
Do premika je prišlo po končani prvi svetovni vojni, ko je nemška nevarnost izginila in se je dejavnost SPD lahko usmerila tudi v športno in estetsko udejstvovanje, kar je sprožilo množičnost, pojavil pa se je tudi novi jugoslovanski trg. Tako so se v letih med obema svetovnima vojnama pojavili trije pomembni avtorji, ki jih lahko štejemo za začetnike pisanja slovenskih planinskih vodnikov.
Korak pred svojim časom
Rudolf Badjura (1881-1963), nekdanji drenovec, naš prvi smučarski učitelj in organizator velja tudi za očeta slovenske planinske vodniške literature. V Vestnik je začel dopisovati že pred prvo vojno, a njegova pisanja so bila predvsem s fotografijami opremljena razmišljanja o smislu hoje v gore, tudi pozimi, ko je med ljudmi še veljalo reklo, da: vsak pošten in »zadovoljan Kranjec« ta čas raje za pečjo pridno vince pije in tobak kadi, hribolazec pa gre od doma na kolodvor najraje po najkrajši možni poti, da bi se ljudje ne krohotali nenavadni prikazni v človeški podobi - turistu s cepinom (Zima v planinah, R. Badjura, Planinski vestnik 1912, št. 1).
Da se bo iz njega razvil tak pisec vodnikov, iz teh člankov ni bilo slutiti, čeprav je to dejansko že počel in leto pred začetkom vojne, 1913, izdal vodnik z naslovom: Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! Opremljen je bil s fotografijami, zemljevidom in načrtom železniške povezave. Šele tu spoznamo, s kom imamo pravzaprav opravka. Badjura je namreč leta 1910 postal uradnik Deželne zveze za pospeševanje tujskega prometa na Kranjskem in se je svojega dela lotil izredno temeljito, svojo priložnost pa je spoznal predvsem kasneje, po razpadu monarhije, z vstopom Slovencev v novo nastalo Jugoslavijo. Novemu trgu je želel v vsem sijaju predstaviti lepote svoje domovine. Zato je leta 1922 izšel še prevod v srbohrvaščini.
Badjura je bil plodovit pisec planinskih (in poleg njih tudi raznih turističnih) vodnikov. Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932), Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Podrobneje bom omenil le Jugoslovenske Alpe. Slovenija. (Jugoslovanske Alpe. Slovenija) iz leta 1922. Vodnik je izšel v srbohrvaščini, namenjen torej predvsem za razvoj turistovskega prometa obiskovalcev iz novo nastale kraljevine, v katero smo se Slovenci komaj dobro vključili. Tiskan je bil v malem A5 formatu in z več drobnimi tipi pisave že skoraj spominja na brevir (molitvenik), ki na kar 514 straneh prinaša skoraj nepredstavljivo količino podatkov.
Badjura si je ta vodnik zamislil zelo na široko; turist naj bi si že doma pripravil načrt izleta, ki ne bi obsegal samo vzpona na goro, ki je v tem primeru postal zgolj pika na »i«. S popotnikom se namreč avtor ukvarja na njegovi celotni poti do izhodišča, ga spotoma vabi k znamenitostim, opozarja na zanimivosti, poučuje o zgodovini krajev, celo seznanja z navadami lokalnih ljudi in mu svetuje, kam naj se obrne, kje poje kosilo, prespi ali se okopa v toplicah. In ko ga nato pelje z eno od oblik javnega prevoza, za katere v vodniku najde vse potrebne informacije, skozi neki kraj, iz vodnika mimogrede izve, s čim se tam ukvarjajo, katera industrija je razvita in če imajo v bližini morda še rudnik premoga, bo bralec našel celo detajlne podatke o rudniku, zaposlenih, kalorični vrednosti premoga in vse pripadajoče geološke posebnosti. Skratka, ta Badjurov vodnik je še danes izredno zanimivo branje, v katerem kljub današnjim neskončnim možnostim spletnega brskanja znova in znova naletimo na podatke, za katere nismo še nikoli slišali.
Kako je en človek sploh lahko prišel do tako neverjetne količine podatkov, bi bila lahko morda celo največja uganka, a poleg pridnosti je Badjura vsekakor imel mrežo dobrih pomočnikov, ki si jo je ustvaril tudi z vabili v Planinskem vestniku, kjer je vljudno vabil vse rodoljube, ki bi želeli s poznavanjem svojih krajev kakovostno prispevati k izpopolnitvi njegovih vodnikov. Kljub vsemu pa je treba priznati, da je s tem vodnikom storil skok, ki je za desetletja presegel korake, s katerimi se je sicer razvijala tovrstna literatura.
Za konec naj le še omenim avtorjevo največjo strast, smučanje. Badjura se je z njim spoznal pri vojakih in ga je popolnoma prevzelo, zato ni čudno, da je pisal tudi priročnike za učenje smučanja (Smučar, 1924) in turnosmučarski vodnik (Zimski vodnik po Sloveniji, 1934).
Vsestranski odvetnik, ki nam je ohranil stara imena
Henrik Tuma (1858-1935), pravnik, politik, publicist in alpinist, je svoj prvi opis planinske ture v Planinskem vestniku objavil leta 1905 (Rombon) in postal neumoren popisovalec svojih planinskih podvigov, ki jih je večinoma opravil v spremstvu domačih vodnikov. Tuma je zaradi svoje napredne skalaške miselnosti in opisov zahtevnih vzponov v tistem času že veljal za »veleturista« (alpinista). Znan pa je bil še po nečem, namreč, da je na vseh svojih poteh načrtno raziskoval imenoslovje gora, spraševal najzanesljivejše domačine in si vse ugotovitve tudi natančno zapisoval. Njegovi planinski in alpinistični opisi so prijetno branje planinskih raziskovanj po celotnih Julijcih in širše, v katerih natančno popisuje vse pristope in prehode ter značilnost pokrajine in razgled z vrhov, zato z njimi lahko še danes brez težav razberemo potek tur. Večina njegovih spisov je leta 2000 izšla v knjigi Planinski spisi pri založbi Tuma.
Premalo znani urednik Planinskega vestnika
Arnošt Brilej (1891-1953), pravnik, planinski organizator in publicist, je prevzel urednikovanje Vestnika viharnega leta 1941. Že pred vojno je v Planinskem vestniku izšlo nekaj njegovih lepih potopisov in doživetij z gora, s katerimi je tudi v letih vojne, ko je revija izhajala v zelo okrnjenem obsegu in malem številu aktivnih avtorjev, kot urednik sam uspešno popolnjeval vsebino. Na področju planinstva je leta 1939 izšel Priročnik za planince, ki ga je izdalo Osrednje društvo SPD. Šlo je v prvi vrsti za zbirko zakonitih določil, podatkov in navodil za člane SPD, ki jih je Brilej zbral kot tedanji tajnik Osrednjega društva in Glavnega odbora SPD. Zelo zainteresirana planinska javnost je po vojni težko pričakovala novi Priročnik za planince, ki je izšel leta 1950. Naklada 8000 izvodov je bila daleč premajhna in je bila v hipu razgrabljena, zato si je PD Ljubljana Matica tedaj »po planinski liniji« izposlovala še drugi ponatis za 6300 izvodov. Naslov vodnika je bil začuda popolnoma enak kot pri prvi predvojni izdaji, čeprav gre dejansko za popolnoma različni deli.
Le na začetku avtor opiše delovanje društev in organizacijo planinstva, v nadaljevanju pa je to pravi izčrpni planinski vodnik z vsemi opisi koč in poti ter pripadajočimi zemljevidi. Izšel je v žepnem formatu na 332 straneh, opremljen z risbami vseh tedanjih planinskih postojank in z 31 značilnimi grebenskimi zemljevidi, ki jih je izrisal Vilko Mazi.
Še posebej težko je bil ta vodnik pričakovan tudi zaradi tega, ker je zajel gore na Primorskem, ki so v medvojnem obdobju pripadle Italiji in jih Badjura v svojem vodniku ni mogel zajeti, zato so bile med našimi planinci zelo slabo poznane. Po drugi strani je do tedaj Badjurin vodnik že zdavnaj pošel in popolnoma razumljivo je bilo tako veliko povpraševanje.
V zadnjem delu vodnika je sledila vrsta napotkov za varno hojo v gore in kopica uporabnih nasvetov. Mirno lahko rečem, da je ta Brilejev vodnik v povojnih letih s seboj v nahrbtniku prenašala večina planincev, še danes ima svoje mesto na marsikateri knjižni polici planinskih navdušencev. Če naredimo še primerjavo z Badjuro, bi lahko rekli, da je Brilej naredil izdelek nekoliko primernejši za v nahrbtnik, Badjura pa za na knjižno polico. Oba pa sta bila presežek svojega časa in imata še danes veliko vrednost.
Dušan Škodič
Prispevek je objavljen v februarski Planinskega vestnika (2016). |
Najdi nas na Facebooku
.jpg)
