NOVICE  

Verjetno bi se vsi udeleženci strinjali, če program opišem kot precej natrpan. Čakalo nas je mnogo predavanj in praktičnega dela, tako da smo bili neredko zaposleni od pol osmih

Nekaj utrinkov, foto: Matej Ogorevc

zjutraj do desetih zvečer. Kljub temu pa se je vmes našel čas za druženje, hojo pa slacklineu, nabiranje malin ter petje ob tabornem ognju. Sicer pa smo se naučili marsikaj o vodništvu in vodenju, opremi, gibanju, gorski naravi, organizaciji akcij, reševanju v gorah, prvi pomoči, prehrani, orientaciji, vremenoslovju, odgovornosti vodnikov in še kaj bi se našlo. Bolj kot na predavanjih smo uživali pri praktičnem delu, kjer smo se poskusili v marsičem: izdelavi vrvnih ograj, spuščanju po vrvi, plezanju in izdelavi improviziranih pasov. Prva tura je bila hkrati izlet na sneg, ki smo ga našli šele v bližini Kanje (1846 m) in tam smo se posvetili zimski tehniki: vrvnim ograjam v snegu, hoji z derezami in cepinom, sidriščem in ustavljanju s cepinom. Ušlo pa nam ni niti zabijanje klinov in nazaj v dolino smo zato prišli precej utrujeni in konkretno zapečeni od sonca.
 

Tekom tečaja smo morali inštruktorjem vsi dokazati svoje obvladovanje kopice vozlov, več načinov varovanj in navezovanj, skratka kopice »vrvnih zvijač«, za katere smo podpise zbirali na listu papirja. S kupom rožljajoče opreme, ki smo jo za vse to potrebovali, smo se odpravili tudi na Nizki vrh (2162 m), čeprav smo na koncu potrebovali le čelado. Na to turo smo tudi naredili dobro pripravo, ki je vključevala profil in skico poti: šli smo namreč po brezpotju in pot smo morali izumiti kar sami, kar je bila dobra vaja v iskanju najlažjih prehodov. Tako je vsaka skupina izbrala malce drugačno pot, a na vrh smo prispeli vsi. V nasprotju s slikovitim vzponom, polnim lepih rož, jagod in borovnic, pa spust po zaraščeni dolini Bukovskih korit ni prizanesel nikomur - eni bolj, eni manj smo trpeli zaradi trnja in kopriv, a tudi to je bila svojevrstna pustolovščina, ki je v hribih ne doživiš zlepa, če se bolj držiš markiranih poti.
 

Posebno, pravzaprav družabno doživetje je bilo tudi bivakiranje v bližnji zapuščeni vasi Logje, kamor smo se odpravili otovorjeni z armafleksi, spalnimi vrečami, kupom nepotrebne opreme in seveda kitaro. Nekateri so si svoje ležišče naredili povsem minimalistično, pod zvezdami, drugi pa so se lotili silnih konstrukcij iz lesa, vodniške vrvi in bivak vreč in s tem zabavali ostale s svojo vztrajnostjo. Zakurili smo tudi prijeten ogenj in izvedli enega bolj udarnih pevskih večerov, saj smo menda predelali skoraj celo Gorniško 1.
 

Seveda tečaj ne bi bil tečaj brez kopice testov, ki smo jih morali odpisati o skoraj vsaki odpredavani temi. Začeli so se že kmalu, nagrmadili pa proti koncu tedna, ko se je pojavil tudi čedno dolg seznam zagovorov. A vseeno ni bilo tako hudo, saj smo predzadnji dan našli čas še za zadnjo turo; povzpeli smo se namreč na vrh slapu Boka, kjer smo se na izviru prijetno ohladili od skoraj tropske vročine in vlage v zraku. Sledili so še zadnji zagovori oziroma kopanje v Soči za bolj pridne, nato pa se je že kmalu začel zabaven zaključni večer s pečenjem hrane na ognju in razkritjem igre skriti prijatelj, ki je potekala ves čas tečaja.
 

Sedaj, po koncu tečaja, nas čaka še seminarska naloga, nato pa 8. avgusta izpitna tura, kjer bomo znova srečali sotečajnike in inštruktorje, ki so nas na tečaju mnogo naučili in pogosto tudi neizmerno zabavali. Ko bomo postali vodniki, se bomo seveda raztepli vsak na svojo stran, a prepričana sem, da se bomo v hribih še srečali in obudili kakšen prijeten spomin na naš prvi vodniški tečaj.
 

Tina Arh,

PD Zagorje